Poglejmo stanje: Barbara Gunčar na Mlaki v svoji občini in svojem filmu "Propad golniškega cesarstva". Boštjan Trilar v defenzivi kot Nemci v Dražgošah. Zoran Stevanović išče svoje preživetje v resnici, ki je boleča. Igor Velov v svojih kombinacijah, kako ostati pri/na oblasti.
Potem se zgodi igralnica. Trilar postane pozicija skupaj z Grimsom, Černetom etc. In župan Rakovec zbudi opozicijo, ki je bila prej ob nespornih porazih svojih idej, projektov in miselnosti - kuhana in pečena, kot se reče. Predvsem zato, ker v treh letih niso (z)mogli biti tisto kar naj bi bili: kritični opazovalci. Ne, bili so samo "cepetavčki" , ki so izpadali smešni -Stevanović z anticepilstvom, Gunčarjeva z matematiko odcepitve, Trilar z bremeni njegovih županskih odločitev. Matjaž Rakovec je z novimi ali udejanjenimi starimi projekti postal župan, kot ga še nismo imeli. Ko je šlo za enoten Kranj, je dvignil glas. Ko je bilo treba sklepati kompromisej, jih je sklenil. In proračuna kot ju še ni bilo, sta bila vrh tega načina vladanja. Potem se je spustil v igralnico in zavrtel ruleto...
Opozicija je zdaj na naogah, vse karte so premešane, javnost pa je zagotovo (zapisano na podlagi zbranih stališč, pogovorov, ocen) proti igralnici. Oziroma proti miselnosti, da jo Kranj potrebuje čeprav dve že ima. In še bolj proti temu, da politika v letu dni zamenja svojo odločitev in ne pojasni - čemu?! Iz globokega spanja se je opozicija zdaj zbudila in letos je volilno leto. Edini, ki je to omogočil, je župan. Ki je nasprotnike obudil od mrtvih v političnem smislu. Cena? Vsak jo plača, višjo ali nižjo - bomo videli novembra, če ne prej.
