Vitomir Gros je bil kranjski župan, ki bi ga težko tlačili kam na levo ideološko polje. Ko pa so mu prišli z nasvetom, da naj na Slovenskem trgu "pospravi" znamenite kipe, je bil odločno proti. Ker so del zgodovine, je rekel in da on kipov ne bo odstranjeval.
Marsikdo pred njim (zmagovalci pišejo zgodovino) in za njim (zagrenjeni bi jo radi napisali po svoje) ni ravnal tako. Pa dolgo v Kranju nismo "vedeli" za Bleiweisa, ker pač ni bil na isti liniji kot Prešeren. Pa še za koga smo slišali le občasno. Zdaj se časi ponavljajo, zgodovinarji novega kova bi radi izenačili vse, kar je zmagovita oblast po vojni "zagrešila". In imamo kulturni boj najprej.
Pa je danes čisto drugačen praznik. Vsak med nami vsak dan sprejema odločitve. Tiste, v katere je prisiljen in vse ostale. In nekoč se je bilo treba odločiti: na glavo dam kapo z zvezdo ali pa tisto drugo, ko je treba še s tujcem skupaj korakati po zemlji slovenski. Odločitev je bila preprosta, posledice pa strahotne - zmaga je prinesla enim oblast in drugim pogubo. Vmes je bila pa vojna. Vse zaradi tega, ker si dal na glavo napačno kapo ali si vsaj tiste podpiral ali ...še marsikaj grdega se je pod ti dve kapi skrilo.
Ne more pa odločitev zamegliti resnice: nismo mi nikamor šli osvajat in pobijat, drugi so prišli k nam. In tisti med nam, ki so to podpirali ali vsaj molče odobravali, so danes proti našemu prazniku. Ker jih boli odločitev o napačni kapi pa je ves svet sprejel, katera kapa je očuvala glavo in katera ne, ko je bilo vsega konec.
Kranj je svojo zgodovino v različnih časih cenil različno. Logično, zgodovina se piše za nazaj. Toda nečesa se moramo v tem našem prelepem mestu zavedati: zgodovina naj nas ne deli (več), posebej mladih ne. Prazniki pa nas morajo združevati - pa naj bo Velika noč ali pa Dan upora proti okupatorju. Ko bomo to dosegli, nam bo lepo. Ali vsaj - lepše.