Privilegij, da mu ni para: ni mi treba in ni mi bilo treba prositi, prosjačiti, moledovati za razne ugodnosti. Res ne. Ne zato, ker sem bil samo tako "neodvisen", razlogi so drugi. Predvsem v značaju in še čem - pa včasih se ti pač zloži vse tako, da se pokriješ lahko kolikor je odeja dolga in si zadovoljen.
Vse življenje pa kličem druge. Tiste, ki jih službeno (no, upokojensko zdaj...) želim priklicati, da bi dobil odgovore. Veliko jih je, vsak odziv razumem. Izkušenj je za debelo knjigo: izum "neodgovarjanja" je res enkraten, da "nedosegljivosti" niti omenjam ne. To je bil del službe, del poklica, del življenjskega sloga. Zato marsikoga silno prizadene, če nekdo ne odgovarja na klice, mene prav nič. To sem pač z izkušnjami pridobil in z leti uredil, ker je pravilo v življenju jasno: kogar jaz rabim, tega kličem in - obratno.
Najraje pa imam tiste, ki so "dosegljivi na obroke" in odgovarjajo (ali celo kličejo), ko se jim zdi za njih koristno, prav, dobro. V bistvu ravnajo tako kot jaz, zato nikogar ne obsojam. Na primer: neka gospa iz pisarne vstopi v svet politike, ki ji naloži pravila. Tudi glede novinarjev in odgovorov so poučeni. Prej je bila vsa sladka, zgovorna, uvidevna - zdaj je pa - no, ja - političarka....Res se zabavam, ko se taki začno skladno s funkcijo krotovičiti, ko se potem srečamo. Ker tam pa ni blefiranja, nujnih sestankov, odsotnosti ipd. - je iz oči v oči. Enim je nerodno, da so (ne)dosegljivi, drugim prav nič. Meni je vse od vseh prav, a svoj slog obnašanja seveda ohranjam: rad sem dosegljiv za vsakogar....
Tisti, ki neprestano "kličejo nazaj" ali samo "kličejo" so zanimivi ljudje. Skozi molk in odloženo slušalko odgovarjajo najbolj točno, neposredno in jasno. Zato imam v glavi spisek tistih, ki si ne upajo dvigniti slušalke za odgovor na moje vprašanje ali vrniti odgovor po pošti: to so pravi izdelki tega časa in tega okolja! To je tista kvazielita, ki je v nasprotno smer prepričana, da jim morajo biti vsi na voljo skladno z rastjo njihove plače, sedenjem vse bližje odru in kar je še kazalcev "uspeha". Politiki in političarke pri tem seveda "nosijo zastavo".
Mene ni treba nikomur poklicati nazaj. Navadno namreč na to pozabijo tisti, ki so me nekoč "klicali vnaprej", ker so me kakorkoli potrebovali. Zdaj me ne več. Prav. K sreči mi ostane vedno kdo, ki me pokliče in ga jaz vedno pokličem nazaj. To pa so ljudje, ki v trenutku nadomestijo vse te ostale. Samo oni so pomembni in samo za njih (mi) gre. Vsi ostali pa so...saj sploh ne vem, kaj so ... aja, že vem: nič niso....
Miran Šubic, ki ga marsikdo ne kliče nazaj (včasih pa vnaprej...)