Je narobe, če praznujem praznik katolikov tako, da ga pojmujem s potico in kar je še tozemskih radosti? Kot tudi tam pred novim letom jemljem vse bolj kot srečanje domačih in....! Priznam, da ne verjamem v boga v cerkvi, nič pa nimam proti tistim, ki verjamejo. In seveda sem trdno prepričan, da mora imeti človek oporo v življenju ali kamrico kamor se lahko zateče. V sebi, izven sebe...kakorkoli, kjerkoli. Najlažje pa je verjeti vase in sočloveka ter soljudi.
Praznik je torej relativen: zanje so se ljudje klali med seboj in se še in se verjetno še bodo. Da bi bilo nekaj posebnega v tem, da se naš župnik vozi v mercedesu, so me že zdavnaj ozdravili v domači gorski vasi kjer je župnik namesto kuharice imel "tajnico" - funkcija je bila podobna ali enaka, le jedel ni v farovžu, ker ga sploh ni bilo. Pa nimam nič proti tistim, ki vse to podpirajo, ki častijo tega ali onega boga, mu dajejo darove in tako naprej. Le da bi bil to okvir praznika, mi ne potegne: potem so enaki ali vsaj podobni meni, ki mi je pač v teh dneh pod pojmom praznovanja misel pregrešno uhajala k potici, ki nam jo prinese skoraj vedno naša Branka, ki ima zlate roke za vse kar je potem tako dobro...
Privoščim vsem ljudem in vsakomur, da najde svoj praznik. Razlog za praznovanje je za vsakogar pač njegova stvar. Moram pa reči, da sem se najbolje imel v življenju na "nezapovedane" praznike oziroma kar tako, spontano, na navaden dan in brez posebnega razloga in povoda. Pa četudi sploh ni bilo potice....
Kaj želim z napisanim sporočiti? Da živim v okolju kjer kar mrgoli praznikov. In sem navdušen: zato soseda prinese baklave in zato imam danes že potico na mizi. Čar je ravno v tej različnosti. Četudi sem tako duhovno ubog, da praznik najdem pod skupnim imenovalcem baklava ali potica ali..., mi je lahko lepo. Ker drugim pustim njihov praznik, oni pa meni mojega karkoliže to je. Praznujemo pa vsi.