Na Trmi sem o tm pisal velikokrat. Za svojo dušo. Morda za kakega bralca, bralko. Želel sem in še želim ponoviti, da ni objektivne in absolutne (posebej novinarske) resnice. In da slednja nima desnega ali levega predznaka ampak ima vse predznake in nobenega. Pridigarji novinarske resnice so največja zabloda, nevarnost in škoda za vse nas. In ni jih malo.
Peter Jančič sodi mednje. Vse zapiše, vse analizira, le ene stvari ne zmore: da ga je na položaj pripeljal Janša tako kot bo morda zdaj na njegov stolček Golob pripeljal Cirmana. Ena struja proti drugi. Ena ideologija proti drugi. A sta v bistvu - siamska dvojčka. Zraščena skupaj z neznosno željo pridigarstva vsem drugim. Z bolestno ambicijo nas, nevernike, prepričati, katera vera je prava. Katera duša je brezmadežna in kdo je ves hudčev, hudoben in še kaj.
Moja največja sreča je, da sem take "cirančiče" znal vedno prepoznati. In če sem imel priložnost, sem to povedal, zapisal. Mi je kaj pomagalo? Mi je škodilo? Moja stvar. In nikogar drugega. Sam sem nosil in nosim križe v življenju, a nisem dolžan nikomur. Ne levim, ne desnim, ne srednjim. Dokler je bil račun za kruh in mleko povezan s tem, da so me imeli v rokah delodajalčevi oprode, sem bil samo tečen, neprijeten, tudi samosvoj (upam...). Zdaj sem pa še (navidezno, priznam) svoboden. Ne kot golob na strehi, kot nekdo, ki lahko ima srce na levi in se rokuje z desno!
Ne vem, kako se bosta (če hipotetično do tega pride) rokovala ob pripompredaji na Siolu Peter Jančič (Janšev novinar) in Primož Cirman (Golobov novinar). Eden bo pomolil levo, drugi desno....težko bo! Moje spoznanje ni treba razglašati kot kako resnico: bojte se pridigarjev, ki vam ponujajo resnico....ker se do nje moramo dokopati vsi in vsak sam. Precej idealistično razmišljanje, priznam.
Nikdar nisem bil nikakršen disident. A so mi v socializmu zaradi drezanja v "partijo" skušali onemogočiti najbolj pomembno stvar po materialni plati. V demokraciji pa je gorela hiša, ki jo je neznanec skušal zažgati. Ostalega vmes niti ne štejem. Paradoks vsega pa je, da me je po štirih desetletjih pisanja Dnevnika metal iz službe nekdo, ki ni uspel niti šole narediti in se je na svoj stolček vračal kot pajac, ki ga zdaj postaviš pa spet odstaviš. On je "ustvaril" tudi tistega, ki je danes hemafrodit slovenskega žurnalizma. Dvospolnost je dokazal in pokazal. Jo prepoznamo? Če ne, nas čakajo novi in novi. Ki jemljejo z levico in desnico, srce pa imajo tma kot denarnico.
Miran Šubic = trmast