Točno pred letom dni sem objavil zgornji zapis, danes objavljam fotografijo sadeža - in je 8.6.2026. Kaj je bilo vmes, sem že skušal predstaviti. Nesporno sem pred letom dni bil razpet med obsevanji raka na dveh mestih v telesu in kemoterapijo....vse skupaj je bil boj proti temu, da me bolezen na hitro pokonča. Sem bil in sem pa na to tudi danes pripravljen, ker je to potrebno, da lažje razumeš, kako srečen si lahko, da si preživel še eno leto...

Sadež to lahko simbolizira, ker pomeni (tudi) življenje. Imam srečo, neizmerno srečo: del življenja lahko preživljam v okolju kjer vedno znova občudujem naravo oziroma dogajanje v njej. Pa mi ni treba v džunglo ali na severni tečaj ali na najvišje gore - dovolj je opazovanje in spoznanje, da sem (in tega se zavedam prav sleherni dan) še živ, da še lahko vidim nov sadež ali srečam znanca ali klepetam s prijateljem ali pa preprosto samo z vsemi pljuči (in to pri meni pomeni "minus izrezani del s tumorjem vred") diham in se soočam s sabo in svetom. Filozofiranje? Zakaj pa ne: vedno sem bil prepričan in to tudi ostajam - vsakdo med nami je celota nekih posebnosti, ki so samo njegove....Tudi zase sem prepričan, da sem tak: sam svoj, samosvoj...kot zapišem lastnosti tega spletnika večkrat.

Sem torej zmagal? Kje pa: vse mogoče tegobe so me in me (posredno in neposredno) prepričujejo samo v eno: v bitke, ne v zmage. Da tole pišem, je zmaga - ali pa le nadaljevanje bitke? Ne delam preveč zaključkov, ker nikdar nisem znal tega - znal pa sem pisati po svoje in svoje in...Vse to mi zdajle in tukaj ob pogledu na sadež, ki ima tuje ime in je poseben (kot jaz sam), pomeni trajanje bitke in soočanje z dejstvom, da bi morda moral biti ali bi lahko bil že "na onem svetu", če bi se razpletlo drugače kot se je. Nikdar nisem glede tega gojil iluzij, še manj obupoval kar tako. Zato me v zadnjem času kak dober izvid, kaka pohvala zdravnika še bolj prisili k iskreni hvaležnosti za sadež ob meni in za leto, ki je za mano.

Poletje je čas sproščanja. Morda tudi - ležernosti. Si to lahko privoščim ob raku in vsem kar mi je prinesel? Lahko. Če tega ne bi zmogel, bi morda obnemogel že takrat, ko sem zvedel za prvo diagnozo in potem vse naslednje. Sadež in sonce in zelena trava....kdo bi si mislil, kako preproste stvari lahko postanejo izredno dragocene. Vsaj zame. In del takih spoznanj želim vsakomur, le cena zanje naj ne bo nujno taka kot moja....