Včasih te kdo spravi v dobro voljo. V mojem primeru: včasih se kdo odzove in me - zdravi. Terapija je pač lahko preprosta in koristna. Zgornji zapis me je doletel, ker sem res - priznam krivdo še enkrat - malo poletno počitniško lenaril in zanemaril Trmo. Pa ni bil odziv edini take vrste. Zaključki?
Navadil sem ljudi na Trmo in trmarjenje. Eni pridejo brat z veseljem, eni se pridejo jezit, nekateri samo "firbcat" - je popolnoma vseeno. Drvim(o) proti 28 000 000 obiskom, klikom in to se bo zgodilo koncem avgusta ali v začetku septembra. Zopet: nepomembno, ker že zdavnaj ne merim Trme s seštevanjem in drugo matematiko.
Sem pa dojel, da moj boj z rakom in terapija s Trmo lahko povzročita dodatno zanimanje. Da ne zapišem: skrb! Kajti povsem na dlani je, da Trme prej ali slej ne bo - vsaj take ne. O sebi ne bom dramatiziral, ker se pač borim in obenem uživam vsak dan, ki ga doživim in preživim. To pa je čisto res. Ali Trma pri tem pomaga ali je le nepotreben stres pa ne bom nikoli vedel. Gre za stvari, ki so močnejše od mene, od moje zavesti, razuma. Ker sem res velikokrat sam sebi in še komu zatrdil, da je dovolj. Da me čaka kak drug izziv, ker želim še kaj zapisati....Pa se ne morem odtrgati od Trme (a se bom...), ker morda podzavestno vse to jemljem kot terapijo in zdravljenje in bitko ipd. - a o tem sem že marsikaj napisal.
Skrb, ki jo odraža zgornje sporočilo, je zdravilo zame. Je občutek, da te kdo kakorkoli pogreša in je v mislih s tabo. To greje dušo in lahko razkrijem le to, da avtor tega sporočila ni ravno blizu mene, nisva v stalnih stikih, a sva povezana. Zato mi je to napisal, zato to objavljam. Če sem ga polomil in morda dal vtis, da me ni več (vsaj v obliki Trme), sem zgornje sporočilo in kak klic sprejel z nekim zadovoljstvom, ki pomaga k notranjem miru, ravnovesju.
Namreč: marsikdo se bori s hujšimi (čeprav ni kake uradne lestvice tegob) težavami pa morda nima te sreče kot jo imam jaz. Pišem kar pač mislim, ljudje se odzivajo - kaj še hočem!?
Trma=terapija, bralke in bralci = terapevti....