Lani ta čas me je zdravilo tole sporočilo prijateljev, letos sem jih nedavno nazaj obiskal. Lepšega dokaza, da mi je bilo dano živeti po res hudi diagnozi in bitki z rakom, ni. Seveda pa ta bitka ni nikdar dobljena, moja še najmanj. Ampak zdaj skušam strniti to leto dni in - ne morem. Enostavno je preveč enostavno: živim in verjamem in se borim in....

Nobene melodrame: vmes se je dogajalo in zgodilo veliko dobrega in manj dobrega. Lekcija, ki sem jo že ponovil pa je bistvo vsega - vsak dan je nagrada, zdaj so se povezali v leto dni. Kaj bo, ne vem: sem pa že zdaj včasih kar ponosen nase, da sem vse to preživel in živim. Pri tem se vedno spomnim na koga, ki ga ni več prav zaradi podobne diagnoze, podobne bitke, podobne usode. Ker enakih pač ni: vsak ima svoja poglavja, ki jih piše z vsakim preživetim dnevom vedno znova in si želi, da bi jih še.

Srečujem se s prijatelji, sošolci, tudi sotrpine najdem v teh stikih. Zanimivo ali pa čisto običajno je, da si znamo brez besed povedati, da smo še. Da vztrajamo čeprav ne vemo ali bo jutri zopet slabše, ali bo boj terjal nove odzive. Preprosto s tem živimo in še eno zapisano in ponovljeno misel moram zopet dodati: meni je pisanje terapija. Pač tak sem. Zdravim se z zapisanim - pa sem samo o moji bolezni spravil iz sebe sto in več zapisov. Tako gre torej vzporedno moje vztrajanje in pisanje ali trmarjenje, če hočete.

Po tem letu odkar sem se premaknil iz najhujšega in preživel čudovit čas (pa ni manjkalo tudi preizkušenj), mi ne preostane drugega kot zopet "lajnati" isto: neskončna je hvaležnost do slehernega, ki je v vse to prispeval delček smeha, dobre volje, optimizma ali zgolj pokazal, da je vesel, ker sem še živ. Najožji krog je kot oklep, ki me varuje od nekdaj - a neskončno dobro name deluje povsem naključen znanec ali pa neznanec, ki mi zna dati - brez da bi sam hotel? - podlago, temelj, da vztrajam. Pa kot vsak med nami vem, da nekoč pač ne bo šlo, da prej ali slej pride epilog. Kako lepo je zato preživeti vsako uro in vsak dan in vsako leto (pa čeprav samo eno) z občutkom, da sem, da so tisti, ki so nekoč sporočili, da držijo pesti zame zmagali kot sem skušal zmagati sam.

Leto 2025 je bilo zame del časa, ki me je sicer vedno znal kako preizkusiti. Zato sem danes zopet malo otožen ob spominih. Priznam: skušam jih nadgraditi z upanjem. Pa saj je tudi to lastno prav vsakomur med nami, kajne? Pa dajmo torej vsi in vsak zase verjeti....