Kaj mi je dal Val 202? Najprej: prijatelja. Če ne bi bilo Vala 202, verjetno nikdar ne bi spoznal Gorenjca Boštjana s katerim sva potem prenekatero petkovo popoldne od enih do sedmih "valovala". On je bil človek glasbe, meni je (tako se mi zdi danes) bil domač mikrofon "v živo". Še danes se srečujeva vsak teden na istem kraju ob isti uri pa vmes tudi. Ni treba preveč dolgoveziti, prijateljstvo je ravno to kar ima človek z nekom drugim. Tudi spomine. Včeraj sva jih obujala skupaj s tistimi, ki smo pred 35, 40 leti bili delček mozaika najboljšega programa kar jih je kdaj bilo v Sloveniji. Eter Vala 202 je bil magnet, še danes me drži in zato sem bil neizmerno ponosen, da so naju povabili medse. V Cukrarni je bil večer nostalgije, a brez tistega 2včasih je bilo dobro, zdaj pa..."! Kje pa: vedno je dobro, valujejo zdaj nove generacije novinarjev, Val 202 je v poplavi radijskega kiča ostal tisto kar je bil in še kaj zraven. Jasno pa je, da so bila včeraj srečanja prisrčna in da sem (ne ravno mlad) na kupu srečal ljudi, ki jih prej dolga desetletja nisem in jih nikdar več ne bom. Z Boštjanom sva prav po gorenjsko širokosrčno prinesla Valu 202 še darilo, ki ga je osmislil kranjski mojster stripa in ilustracije Zoran Smiljanić kot zna le on. Vse ostalo je bil en sam konglomerat spominov, čustev, stiskov rok. Z nekaterimi smo včasih skupaj snovali in potem izvedli rubrike in oddaje, ki so nas povezale kot nas lahko poveže le Val202. Še na mnoga leta in zdi se mi, da je bil to večer, ki mi bo ostal kot so mi ostali v spominu Dare Milič, Slavko Šetina, Boštjan Lajovic, Metka Ornik in res številni drugi, ki jih vseh ne morem našteti. Nekaj tistih, ki sem jih bil najbolj vesel (Olga iz dokumentacije, na primer...), mi je pred oči naslikalo nekdanji Val, nekdanje "valovce" in to je bilo zame darilo "mojega" radia meni...Kajti najlepše je darilo dati in sprejeti, kajne?
Enkrat Valovec, vedno Valovec
Miran Šubic