Kako blizu smo si ljudje in kako daleč? Da je umrl, sem zvedel včeraj. Pa se je poslovil koncem oktobra. Nenadoma. Tako kot pride konec - nenapovedano in brez slovesa. Bil je eden tistih ljudi, o katerih lahko napišeš knjigo. Pa nisem bil z njim vsak dan, a sva se srečevala še dolga leta po tem, ko sva zapustila klopi kranjska Gimnazije. Bil je nekakšen sopotnik, ali pa jaz njemu. Njega je življenje res premetavalo, a v bistvu je bil vedno na istem mestu. Od zgoraj je z Nebotičnika gledal na vse, odmaknjen in v svojem svetu. Potem se je sputil dol med nas, da je zaslutil resničnost in se umaknil. Od skoraj vseh in vase. Naključje je hotelo, da sem šele zdaj ugotovil, da sem ga skoraj zanesljivo od vseh iz 4.c. srečal zadnji in mi je pojasnil svoja tri življenjska obdobja...."Po šestedesetem bo obdobje, ki ga še ne morem povsem opredeliti...." je filozofiral, ko sva sedela na Maistrovem trgu. Izdalo ga je srce, moje pa je bilo ob novici, ki se je že postarala, polno neke nostalgije. Za Danco in vsemi ostalimi, ki jih ni več ali pa smo še, raztepeni sem ter tja. Imamo eno lepo lastnost: srečujemo se. Načrtovano in tudi tako naključno, spontano. Že vemo, zakaj. Nekaj nas vsake toliko časa potegne, pritegne skupaj. In klepetamo, se smejimo in - kot vsi stari ljudje - obujamo spomine. Zdaj bo eden več za pretekli čas. Ker našega Dance ni več. Dva Damjana sta bila v razredu, različna da bolj ne bi mogla biti. Zdaj ju ni več pa sta ostala v 4.c. Ker tako mora biti, če hočemo vsi mi, ostali, živeti s tistim, kar nas je povezalo in nas še povezuje. Kaj je, to ne znam napisati. Kot dejansko ne vem, zakaj se mi zdi, da bom v mestu srečal Dohtarja kot smo mu tudi rekli. "Bomo nazdravili, ko se srečamo. Za Danco..." mi je rekel Dušan, ko sva premlevala novico, ki to ni več. Bomo, bomo....! Pa hvala za trenutke, ko sem dojel in sprejel, da smo ljudje drugačni. Prav je tako...počivaj v miru, Damjan.