Dan, ko v športu doživljamo potrditev, česa smo vse sposobni. Dekle iz športne anonimnosti na enem največjih turnirjev v tenisu kaže voljo, trmo, znanje. Kolesar, ki je osupnil ves svet, se doma vozi do nove zmage v slogu največjih. Odbojkarji obrnejo rezultat proti velesili v športu. Košarkarju ponujajo sto, dvesto milijonov, ker jih je - vreden. Tako trdijo tisti, ki jim je dolar bog. Pa naša judašica kolajno, naši kajakašici osvojita zlato pa...kdo smo mi? Kakšni smo?
Smo res sužnji zajedljivosti in zagrenjenosti, ki si podajata roki v politiki kjer je gnojnica zdavnaj postala sredstvo za polivanje drugih? Nas res mora označiti to mizerno početje, preštevanje in izštevanje, ta boj povprečnežev za svoje mesto pri koritu, ki jim ga mi polnimo iz naših žepov? Vsa ta levo-desna scena ni vredna nič v primerjavi s samozavestjo, da zmoremo, hočemo, znamo.
Šport je zaradi medijske pozornosti pač področje, ki je že zdavnaj preseglo vprašanje prestiža. Zato se vedno znova vprašamo: kako je mogoče, da se pustimo potopiti v gnojnico ljudem, ki nas razdvajajo v vsem kar le zmorejo - v idejah, v dejanjih, v vsem?
Ne, ne gre posploševati športnih podvigov nekega naroda. Gre preprosto samo za to, da potegnemo najboljše iz nas in potem bo ta politična mizerija postala tisto kar dejansko je: cirkus za naš denar. Ali če obrnemo: če nas oni polivajo (sebe najprej...) z gnojnico, vendarle imamo tudi kaj takega kar nam diši - po samozavesti, po pravih vrednotah, po vztrajanju. Po uspehu.