Ko so po Sloveniji hrumeli tanki, sem bil na delovnem mestu. Dokaj zgodaj, kot običajno. Dopisništvo Dnevnika je bilo poleg zavarovalnice Triglav, danes so prostori prodani drugim - Dnevnik pač delajo novinarji dopisniki od doma. Tudi sam sem ga precej let. Ko je zazvonil telefon (kajpak stacionarni) in je bil na drugi strani glavni urednik Milan Meden, je bilo vprašanje logično: "Kako je pri tebi?" Odvrnil sem, da je vse v redu, a se spomnim formulacije, "da bolje da današnjega Dnevnika ni v Kranj"....Izvod časopisa kjer smo zapisali, da je jugoarmada zavzela meje, je bil usoden za Milana Medena. Proti temu karizmatičnemu uredniku se je obrnila tudi redakcija, ker smo preprosto zgrešili zgodovinski trenutek in zapisali nekaj kar se dejansko ni zgodilo. Milan Meden je bil zame najboljši urednik z veliko karizmo do trenutka, ko se ni postavil na našo stran. Pika. In to ga je odneslo (okoliščin kot dopisnik nisem poznal do podrobnosti) z Dnevnika, z medijske scene - na obrobje. Zagotovo je plačal svojo napako. Zagotovo je za to odgovoren. Nikdar več se ni pojavil v vidni vlogi.

Pač pa se je pri meni (vohd je bil z dveh strani) pojavil oficir JLA (!!!) s prijaznim "dobro jutro, a lahko pošljem en faks v Ljubljano", da sem res skoraj padel s stola: **oficir je bil zadolžen za stike z javnostjo v komandi kranjske vojašnice in smo se prej poznali zaradi dolgoletnega sodelovanja...ker sem pri Dnevniku med zanjimi opravil z vojaščino, me je doletelo "pokrivanje naše armade" in zato je bila domačnost oficirja pri meni do en dan nazaj možna in logična in...TISTEGA DNE PA SEM - ŠE ZDAJ SE ČUDIM PRISEBNOSTI - TAKOJ ODŠEL V SOSEDNJO PISARNO NAROČNIŠKE SLUŽBE PO SODELAVKO IN OFICIRJU VLJUDNO, A ODLOČNO POKAZAL VRATA. "DO VČERAJ JE BILO TO MOŽNO, ZDAJ SVA PA NA NASPROTNIH STRANEH. VEN!" JE BILA MOJA FORMULACIJA. ZAKAJ PRIČA? NE VEM, AMPAK ZDELO SE MI JE DOBRO, DA ŠE KDO VIDI, DA NISEM DOVOLIL RAZMERJA, KI JE BILO PREJ DESETLETJA V DUHU BRATSTVA IN ENOTNOSTI - TISTEGA JUTRA PA SE JE BILO TREBA POSTAVITI KOT JE PAČ VSAKDO HOTEL, ZMOGEL....**Odšel je brez težav, začuden.

Tako se je začelo moje "vojno dopisništvo". Nikoli ga nisem obešal na veliki zvon, še manj sem se počutil eno samo trohico "osamosvojitelja". Preprosto sem pač skušal delati in v tistih dneh pred 30 leti je bilo takih ogromno. Nočem nikogar v ničesar prepričevati, še manj prepričati. A poznal sem ljudi, ki so tistega jutra stlačili družino v avto in čez mejo, v Avstrijo....