Splet je kriterij? Morda, ampak v tem primeru: škoda. Svet je namreč včeraj počastil spomin na dogodek, ki je prelomno vplival na ves svet, Evropo še posebej. Tisoči so umrli na Dan D, ko so se pred osmimi desetletji izkrcali zavezniki (od Američanov do Kanadčanov, Avstralcev in Angležev in.....tudi kak Slovenec je bil) v Normandiji. Ko sem pred leti obiskal to bojišče in videl tiste bele križe na zelenih livadah ob morju, sem vsaj približno dojel nesmisel smrti in smisel bojevanja za pravo stvar. Za svobodo. Tudi našo tedaj. Pa čeprav smo bili kasneje del neke skupne države, smo tudi s 6.junijm 1944 bili na pravi strani zgodovine. Zmagali smo. Pregnali okupatorje iz vse Evrope. In to sporočilo je ostalo: žal plačano s smrtjo tisočev in tisočev, ki so umrli preden so stopili na evropska tla tam na Omaha Beach in drugih bojiščih.

Kako je zmagovalna država (tudi to je dediščina naše osamosvojitve...) včeraj ta dogodek obeležila? Trudil sem se najti neko sporočilo, neko izjavo, nek oris iz našega zornega kota. Ostal mi je samo moj, ker se je država krotovičila okoli izjave nekega politika (specialist obramboslovja, sic), ki je baje slišal, da je nekdo nekomu nekoč nekje rekel, da on pač ni pravi kandidat ipd. itd. Mizerno, bedno, slovenceljsko.

Spomin, ki je v svetu še živ in ga delijo celo takrat na drugi strani udeležni Nemci, se v Sloveniji ni izkrcal. Ostal je nekje med provincialno mislenostjo in oholim "pišmevhovstom". Še enkrat več nismo bili zraven. Proslava gor ali dol, ključno je nekaj drugega: pokažeš kam spadaš. Na kateri strani si (bil). Vpliv tega dogodka je bil usoden za izid vojne, tudi za nas in tukaj.

Dražvniška drža? Sposobnost ujeti aktualnost svetovnega trenutka? Ponos, da smo dediči zmage, potomci zmagovalcev? Nič od tega. Žalostno, vsaj zame. Pa ne, da bi odplaval v zgodovino, da bi pozabil sedanjost. Ne, del te sedanjosti je tudi spomin, ki daje oporo: smrt v valovih in na obalah Normandije je takrat vendarle pomenila slutnjo zmage. Tiste, ki je tudi naša. Ker smo se borili v Dražgošah in še kje in ne prisegali Hitlerju za Bežigradom. Pa lahko pisci nove zgodovine pišejo kar hočejo.

Dan D in njegova obletnica sta mimo. Vsebina pač ne. Vsaj zame in za tiste, ki znamo ločiti izdajalce in zavojevalce od vseh tistih, ki se od nekdaj kjerkoli kadarkoli in kakorkoli borijo proti njim.

Samo za to gre.

Miran Šubic, ki to pišem, ker so mnogi tiho....pa ne bi smeli biti!