Slovenski športni plebiscit se bo zgodil jutri zjutraj. Mnogi bomo budilke ali pametne telefone ali... naravnali na čas, ko Slovenija diha kot eden. Na čas boja za kolajno na olimpijskih igrah. Dve zmagi nas ločita od odličja, morda bo treba (oprostite primerjavi, pisci nove zgodovine...) zopet kot nekoč premagovati Nemce in Italijane...najbolj verjetno pa Francoze, če nam bo z Nemci šlo. In potem morda ponovitev časa, ko smo Američanom čez lužo vpili "Luna vaša, zlata naša!" Pa je bila to še "juga" in smo bili svetovni prvaki v Tivoliju.
Naključje v življenju je hotelo, da poznam vdovo slovitega Mateja Parlova. Zaradi njega sem kot "mulc" vstajal ob tretji uri zjutraj, da bi gledal, kako premaguje vse po vrsti. In še aluzija na Tivoli: danes vem kje je hiša kjer je prebival nekaj časa tudi sloviti trener, ki je z "jugo" premagal Američane pod koši. Že zdavnaj je umrl, ampak - legende živijo neko svoje posmrtno življenje in zato rad poslušam gospo Lavro Parlov, ki reče: "Veste, Mate se je vedno pripravljal v Lipici, Slovenijo je imel rad!" Proglašen je za najboljšega hrvaškega športnika prejšnjega stoletja kar je v tako športno bogati državi velika čast.
Kakšno čast si bo priboril Luka, ki ga bomo gledali jutri zjutraj? Morda kolajne sploh ne bo, a košarkarska norost male dežele (kjer nam mora višino pod koši dati od nas "kupljeni" Američan....) je že tu. Čeprav si želim tega največjega uspeha v igraz žogo naše Slovenije, sem pripravljen na tolažilno nagrado: spoznanje, kako veliko si upamo, zmoremo, hočemo, dosežemo. V športu, ki je globalni in kjer velesile obračunavajo redno, mi pa bomo kot evropski prvaki skušali postati še kaj več. Fant iz Ljubljane je tisti povezovalni element, ki spaja vse upe in hotenja. Ki ob milijonih na računu predvsem hoče zmagovati. Ki za zmago zna žrtvovati svoj ego.
Nisem pristaš tega, da so športniki bogovi, ki jih ob neuspehih poteptamo v blato. Sem pa sposoben dojeti, kaj bi dali Francozi in Belgijci in Nizozemci in Nemci in ....za kolesarski par kolajn, ki sta jih privozila dva Slovenca. In kako je Hrvatom in Srbom in Rusom in Brazilcem, ko gledajo žoge v obroču slovenskih nasprotnikov.
Jutri ob treh se torej vidimo. Ker je pripadati nečemu, bogastvo. Pripadnost bližnjemu ali nečemu pozitivnemu me je gnala sredi noči gledat na črno beli televiziji boksarja pa mi boks ni bil nikdar ravno blizu. Tudi košarka ni ravno moj šport, ker se vse dogaja tam zgoraj, ha ha. Toda bogastvu, da živim v času fantastičnih zmag tega naroda v športnih arenah, se ne bi odrekel za vse na svetu. Ker pripadam zmagovalcem.