Živeti v času Tine Maze. Pa v času Luke Dončiča. In v času Rogliča in Pogačarja. Pa skakalk, ki pobirajo s kolajnami nagrade za delo, talent in - zrelost. Med njimi so dekleta, ki preprosto zmorejo prava čuastva, energijo za uspeh. Danes v smučariji nismo dobili kolajne in prav je tako.
Včasih so kolajne nagrada in resnično pridejo v prave roke. Včasih pa le prekrijejo dejansko stanje. Živimo še vedno v času Tine Maze, ki je bila kontroverzna športna osebnost, a zmagovalka. Ne pozabimo: delovala je izven sistema, a bila njegov del, če je Smučarska zveza Slovenije sistem. In po njeni poti hočejo tudi druge, a ne gre "na recept". Ker ga ni, je vedno samo športnik.
Na olimpijskih igrah štejejo res samo kolajne. Imaš ali pa nimaš. Zato je prav, da so zmagovalke in zmagovalci - nesmrtni športni junaki(nje). A v tem trenutku (časa in tekem je še nekaj) bi smučarska kolajna še enkrat več potrdila občutke nas, kavčarjev: sistem ne deluje, iz leta v leto smo dlje od nekdanjih pozicij, ugleda. Izjemni posamezniki to pravilo lahko le potrdijo. Kajti smučarska "trda jedra" funkcionarjev in trenerjev ostajajo, rezultatov pa ni.
Hrvatje nas lovijo, o ti šment! Pa saj je smučarija nacionalni ponos, kajne? Celo kavčarji vstanemo, ko doni (v Kranju se recitira) himna. Ampak je to vse bolj redko, ker so vmes leta in leta istih spoznanj, a brez sprememb. Vsi vemo, da smučajo premožni. Vsi vemo, da denar pogojuje talent in ne obratno. Zato seveda nismo več smučarska velesila, naj oprosti - Tina....
Bolje torej, da ni kolajne (a vseeno kot kavčas navijam, da bo). Ker včasih skrije za sabo odličje vse tiste, ki so samo pujski pri koritu. Smučarskem. In težko jih je spoditi proč.