Bilo je leta 2011. Bil sem direktor NK Triglav in v delo kluba sem povabil tako Matjaža Rakovca kot Igorja Velova kot Alenko Bratušek (in še prej tudi Janeza Potočnika, Boruta Petriča ipd. itd.). Slednja je pomladi leta 2011 odigrala eno najbolj zahrbtnih iger, skupaj s sedanjim predsednikom UEFA in takrat še prvim človekom NZS Aleksandrim Čeferinom. Potem, ko je Triglav na igrišču osvojil 7. mesto (najboljša uvrstitev od osamosvojitve), je Čeferinova posadka skušala odvzeti licenco klubu, ki ni imel niti centa dolga, ki je imel plačane vse obveznosti, ki je imel eno najboljših nogometnih šol v državi in v reprezentance prispeval vsaj 10 igralcev! Ko sem dojel, da gre za umazano igro NZS kjer so glavne vloge igrali sekretar Zavrl, člani licenčne komisije Zalar, Mitrović in drugi, sem preko spletne strani kluba začel bitko za resnico, ki jo lahko kadarkoli dokumentiram. Alenka Bratušek je kot članica IO v odstopu stopila v stik s Čeferinom in v Grosuplju se je zgodil "tajni sestanek" s podporo njene takratne stranke Zares: EDEN POGOJEV, DA TRIGLAV ŠE TEKMUJE V PRVI LIGI JE BIL S STRANI ALENKE BRATUŠEK MENI PREDSTAVLJEN TAKOLE: MORAŠ IZ KLUBA, TO JE POGOJ! Pri tem poudarjam, da Igor Velov kot predsednik kluba ni igral te umazane igre politično-nogometne lustracije ampak se je od te zahteve NZS&Čeferina ogradil. In sam sem se soočil sam s sabo in dejal Alenki Bratušek tole: NIKDAR SE NE BI MOGEL POGLEDATI V OGLEDALU, ČE BI ME IZ NOGOMETA SPODILA TI IN ČEFERIN! Zavrnil sem to ponižujoče izsiljevanje, Triglav je vseeno igral v prvi ligi, Bratuškova je ostala pri odstopu, ki se je sicer zgodil že pol leta prej. Ko je NK Triglav najel pravnika z ugledom, slovesom in tudi jasni mnenjem, smo zvedeli: TO KAR JE NZS POČELA Z VAMI JE NEZAKONITO GLEDE NA AKTE NZS IN OSNOVNA NAČELA PRAVA. Ugotovitve so dokumentirane in poslane vsem v tej zgodbi. Čeferin je to skril v predal, ostali z Alenko vred so molčali. Bila je velika pravna, nogometna in osebna zmaga. Nanjo sem ponosen, ker mi je bilo jasno, da so ljudje kot Bratuškova, Čeferin in še kdo bili sposobni nek klub žrtvovati, da se znebijo mene, direktorja kluba in človeka, ki ni imel dlake na jeziku. Zahrbtnost Alenke Bratušek sem torej doživel, se uprl spletkam, izsiljevanju in lustraciji in jeseni 2011 (takrat že kot predsednik NK Triglav) odšel iz kluba in nogometa. Ne zaradi "alenk" ampak zaradi spoznanja, da MO Kranj ne bo zgradila obljubljene tribune. Odšel sem, ko je bil Triglav še vedno brez dolgov in v prvi ligi, odšel sem ponosen, da sem klub s sodelavci pripeljal in obdržal v 1. ligi, da smo vzgojili Jokiće, Radosavljeviće in številne druge, da smo poslovali z AC Milan in tja poslali dva mlada fanta, da smo imeli v moštvu domače igralce in so jih trenirali domači trenerji. Najbolj pa sem bil ponosen, da sem rekel "ne" Alenki&Aleksandru in njunemu poskusu, da me odstranita iz nogometa. Za vse zapisano imam dokumente, vsakomur jih lahko pokažem. Da pa ne pišem po dolgih letih prvič, dokazuje pismo bralca v Sobotni prilogi Dela, ko sem dvojec razkrinkal javno takrat, ko je želela gospa postati komisarka in ko je gospod postajal predsednik UEFA. Ne zato, ker bi koga rušil ampak zato, ker sem to dolžan sam sebi. In svojim načelom.

Miran Šubic, nekdanji direktor in predsednik NK Triglav, urednik in ustanovitelj Trme