V živo sem videl tri svetovna prvenstva v nogometu, tudi finale. Pa kaj! Pravi nogomet sem dojel in zanj gorel v "lukni" na Primskovem, ko sem bil del nastajanja vaškega kluba. In na koncu sem ta klub združil z NK Triglav. Zdaj je pol stoletja odkar me je okužil virus nogometa.

Priznam, tudi solze so bile. Pristne, navadno skrite od drugih. Ko so porazi pekli, ko so krivice bolele v nogometu, mi ni bilo lahko. Danes gledam, kako joče Ronaldo in kako pretaka solze Neymar. Pa nisem z njima, ne čutim z njima. Nogomet je tudi v Katarju predstava kjer so milijoni ključni. Tudi za oba jokajoča poraženca. Spomnim se nogometnega komentatorja po prvem finalu lige prvakov v Barceloni 1999. Ko sem po tekmi rekel, da so se mi poraženi Nemci smilili in da je orjaški napadalec Jancker "jokal kot dež", mi je rekel: "Spomni se, kolikokrat so gledali druge, ki so jokali..." Res je. Solze so pristne, ni dvoma in porazi bolijo vse in vsakogar. A vse to kar je danes okoli žoge ta čustva prekrije z milijoni. Zato so solze kot pri obeha velikih poražencih lahko tudi dokaz prizadetega ega, ki se je dvignil nad vse. Navkljub temu, da je nogomet ekipni šport, so eni in isti pomembni. Maroka ni med njimi. Še ne...

Morda sem nogomet vzljubil, ker je to eden redkih športov kjer David premaga Goljata - slabši boljšega, autsajder favorita, manjši večjega, reven bogatega...? Si ne želimo tega vsi mi v vsakdanu? Sa bi tudi mi zmogli zmago nad vsem in vsemi, ki so močnejši, bogatejši, pomembnejši? Zato sem v nogometu skušal to dokazovati in mi je kdaj tudi uspelo. Po porazih je namreč prišel čas, ko smo kot nepomembni postali pomembni. Ne jaz, klub. Vsi mi. Vmes so bile kajpak solze porazov in zmag. Zato sem od tistega leta 1972 v sebi nosil čustva, ki jih danes kažejo zmagovalci in poraženci. Ko sem si prvič nadel rdeče-beli dres NK Primskovo kot "kapetan pionirske ekipe", sem postal odvisnik žoge in vsega lepega kar prinese nogomet.

Svet se spreminja, mi tudi. Na slabše ali na boljše, spreminjamo se. Danes se kdaj pa kdaj zapeljem v Kokrški log kjer je še vedno del spominov in čustev. In dojamem, da smo v Kranju prepustili lumpom, da so uničili nogomet. Smo? No, sam sem se boril proti temu s tem, da sem pisal resnico. Zakaj to vem? Ker so se vse moje napovedi uresničili v najslabši inačici. Tukaj, doma, smo uničili bistvo nogometa, Ronaldo in Neymar pa jokata? In milijoni norijo, ves svet je žoga - tukaj, v mojem mestu, propad nekega kluba ne zanima skoraj nikogar. Morda tisto peščico, ki se zberemo še zdaj. Ker ljubezen ne oveni, ne glede na razočaranja.

Pol stoletja je odkar sem se zaljubil v nogomet. Me je "pamet srečala"!? Ne, čustva so enaka, občutki so podobni. Le ogenj te ljubezni gori drugače. Prav je tako, ker bi sicer vsi za vedno obstali na istem mestu. Mene je pokojni Stane - Slavc Kodele naučil, da je nogomet eno samo gibanje, eno samo hotenje. Ko mu grem vsako leto vsaj enkrat prižgat svečo, dojamem njegovo modrost, ki mi jo je vcepil. Izkušnje pa so me naučile, da je v življenju in nogometu gibanje možno naprej in tudi nazaj. Kot v nogometnem Kranju tukaj in zdaj.

Za koga navijam na prvenstvu? Morda za to, da Messi ne bo jokal. Življenje in nogomet pa sta kruta: ne gre vedno po željah, celo po pravilih ne. Zato sem skozi desetletja dojel samo eno: ZMAGOVATI ZNAMO VSI, IZGUBLJATI LE REDKI. ŠTEJEM SE MEDNJE. NEKJE SKOZI VES TA ČAS SEM NAMREČ KOT NOGOMETNA ŽOGA IZGUBIL TISTO DUŠO, TISTO SRCE, KI JE OSTALO V KOKRŠKEM LOGU NA PRIMSKOVEM....

Miran Šubic, ki mu je nogomet dal nekaj najlepših trenutkov...