Fotografija je iz 1977 in pove veliko. Bili so časi, ko je bila parola "Delu čast in oblast" na tak dan "zapoved" za vse. Ko je nad Kranjem bilo najbolj množično zborovanje in čaščenje praznika (in Tita, jasno), so cesto proti Joštu razširili za njegovo limuzino, "porezali" ovinke in idola približali ljudstvu. Spomnim se še fotografij iz družinskega albuma, moja starša seveda takrat nista manjkala, sam pa sem pri 19 letih "izpustil" takratno rajanje na Joštu, sicer pa pogosto na tak dan grizel kolena navkreber...
Virus je danes poskrbel za drugačen prvi maj tudi v Kranju in nad njim, na Joštu. Tradicija je ostala, vedno je na Joštu na današnji dan precej ljudi. Govornikov (če so) skoraj nihče ne posluša in če bi zavpil na glas "Delu čast...", bi se mi smejali ali pa še kaj hujšega.
Idoli so skozi zgodovino pač vedno asfaltirali ceste, če so prišli med narod. Ideali pa...no, dela zagotovo ni več v prvih vrstah, če bi naštevali, kaj je danes ideal novih generacij. Pa ne, da ne bi hotli delati in od dela živeti, le dojemanje je drugačno kar je tudi prav. Praznik dela pa k sreči ni več "kolektivni orgazem" katerekoli politike, ker so celo oni dojeli in sprejeli, da je čisto dovolj, če se takrat oglasijo sindikati in potožijo o... saj veste!
Smo ena redkih držav, ki praznujemo dva dni. Kot tudi Novo leto potegnemo na isti način. Je torej naša država v čast delu in prazniku dela in delavcem poskrbela, da se majski praznik malo raztegne (letos koledar sicer to onemogoča)? Ali pa je to morda ostanek časa, ko smo (hoteli, morali, želeli...) verjeli v idole in ideale, da danes ne verjamemo več (skoraj) nikomur!? Na Jošta gremo kot nekoč, tudi nagelj še zataknemo v gumbnico 1. maja, idoli tega časa pa ne pridejo več na Jošta. Še več: za mnoge smo tisti, ki gremo gor - idioti...In tako z nami tudi ravnajo.