Pravijo, da je denar v športu že zdavnaj zamenjal čustva. Ne vem, Slovenci smo zadnje dni čustveno sprejeli vse, kar nas prepričuje, da dvomilijonski narod kljubuje pol milijarde Brazilcev, Nemcev, Francozov in tako naprej in tako dalje. Bojim se, da naši novinarji tega ne dojamejo in ne naredijo analize. Sam sem nekoč - na primer - ugotovil, da imajo Norvežani registritanih več deklet v nogometu kot Slovenija vseh igralcev....
Strast nas torej v športu ne sme zapustiti. Sam sem v tem življenju videl vse stadione in tekme, ki so mi prišle na misel. To je (bila) moja strast. Potem pač rečeš, da je dovolj...Ko vidiš na delu vse te mojstre od Messija navzudol, ko vidiš devet final lige prvakov, finale evrospkega in svetovnega prvenstva, verjetno tak zaključek ni naključen. Ko si del slovenske pravljice, ki je zdaj le še spomin, lahko dojameš veličastno dogajanje ob odbojki, košarki, rokometu, plezanju, kolesarjenju. Silni smo, silni, Slovenke in Slovenci.
A te potem strast premaga in narediš vse, da bi bil na tekmi kjer bo hotel biti ves (nogometni in športni) svet. Kjer bodo hladni Nemci vroči kot hudič. Tisti, ki jim je prinašal pokale in zadovoljstvo namreč danes zvečer pride v bavarsko prestolnico v "napačnem" dresu. V majici nasprotnika, ki je dobil tvojega asa vseh asov, ker je (tudi) sam tako hotel. To je zgodba o zapuščeni soprogi, ki ji bivši mož pokaže novo ljubico. To je strast, to so čustva vseh nians: sovraštvo in ljubezen, zavist in sreča, ljubosumje in škodoželjnost - po nogometno seveda.
Vsa čast drugim športom, a to zmore samo on. Kralj nogomet. V eni tekmi bo združenih tisoče tekem in čustev ob njih. Zato seveda tega ne more opisati nekdo, ki ga strast prevzame. Pa se trudim in skušam povedati, da ima vsak človek nekaj, kar mu to strast spremeni v užitek. Tekma mine, a spomin na tisto energije ob njej in v njej ostane.
Danes bo ta tekma središče športnega sveta. Vsega, vseh kontinentov. Bo več od brcanja žoge. Bo strast.
Miran Šubic, ki imam srečo....