Slovenci in hribi. Kaj hribi, gore. Kaj gore, najvišje gore. Kakor za koga, a za vse: svete stvari. Ker smo neustrašni (na primer: v Planici smo neštetokrat premagali naravo zato, da so leteli orli ipd.) in vse življenje vsakdo med nami hoče čim višje. Če ne gre v službi in družbi, gre pa v hribih? Ko je umrl oče številnih otrok pred leti, smo vsi jokali. Nismo pa se vprašali o njegovi odgovornosti. Nimamo pravice? Seveda ne. Ker se o njej ni vprašal niti on, ko je bil še čas.

Adrenalinski dražljaji, ki vedno znova bogatijo žalostno statistiko grobov v naših in tujih gorah so stalnica. Ki pa je nesmiselna kot je nesmiselno to, da greš preverjat v hribe, kako rad imaš življenje. In kako rada te ima smrt. Usode ljudi, ki so zaradi teh ali onih vzgibov kljub vsem (meni se zdijo res že trapaste) zapovedim o varnosti ipd., so žal tiste, ki zarežejo - med žive ljudi. Vsakogar, ki ga tako izgubimo, pogrešamo in objokujemo. Kot človeka, kot bitje, ki je še včeraj bilo med nami - potem pa zjutraj cepin in dereze (ali niti tega) in v jutro tja gor kjer je vse drugače in kjer boš ti zgoraj, mi pa spodaj. Pa čeprav je v vsakdanu drugače, je v hribih popolnost užitka nad vsem. Užitek pa je, da si bil tam gori, da si doživel in dojel in sprejel srečo. Hipec od nje pa je večnost.

To piše človek, ki te sreče ne zmore dojeti. Ki gre rad malo navkreber s kužkom, a je za vse te junake planjav in višav - navaden kavčar. Kakšna je razlika med tistimi, ki drsijo po ledeni strmini ali padajo čez previse in med nami, ki se nam to težko zgodi ali pa sploh ne?

Mnogi bodo še šli po teh poteh. Mnogi med njimi bodo tam ostali. Osebna odločitev odraslih ljudi, nedvomno. Nočem jih ne ovirati, ne poveličevati. Slovenski medijski model dolgoletnega klanjanja tistim, ki so taj gor zlezli (in se vrnili ali pa ne) je pač ustvarjanje idolov tam kjer jih dejansko ne sme biti. Saj gredo izzivat samega sebe, beremo. Čemu potem pojavne oblike čaščenja med navadno rajo? Jasno: za razlike gre. Jaz nisem sposoben po tej skalanti poti tja gor, ti pa si. Si večvreden ali pa si ničvreden, ko zgrmiš in te ni več?

Tole je samo medklic. Končnega klica ni. Je le odmev, ki se odbija od sten in skalovja in pod nebom ustvarja magnetizem, ki kot Sirene Odiseja vabi: "Pridi....pa kaj če je slabo vreme....tu gori je vse lepše, boljše...tu boš zmagal, tu boš osvobojen....!" Žal jih je vse več teh osvobojenih zmagovalcev. Mi pa na bližnji hribček...Varno? Nikoli ne veš. Oni pa vedo.