Ljudje počnemo stvari na katere potem nismo ponosni. Ko sem kot novinar Dnevnika pisal o mestni občini Kranj, sem bil dobro obveščen. In sem bil opozorjen (leta 2018....čas volitev in čas menjave na županskem stolčku) na račune podjetja Ninamedia mestni občini Kranj oziroma županu Trilarju. Poslal sem vprašanje (ki ga seveda hranim) občinski službi za komuniciranje o VSEBINI DELA PODJETJA ZA OBČINO! Veste, kdo mi je odgovoril in kako? Moj šef Miran. Poklical me je in me začel spraševati, kaj jaz sprašujem občino Kranj o poslih z Ninamedio. Potem mi je rekel, da bi moral vedeti, kdo je tam lastnik in da o tej zadevi Dnevnik ne bo pisal. In tudi ni, odgovora z občine nikdar ni bilo...
Še danes me je sram, da sem klonil. Čuval sem svojo rit kot se reče (plačo, službo...). Toda: moj šef je (bil) nastavljen od lastnika, torej ugovora tukaj ni bilo. Ker mi je že večkrat namignil in tudi odkrito dejal, da "če ti kaj ni prav, trg dela deluje". In je res deloval leta 2019, ko sem po natančno 38 letih pisanja Dnevnika napisal odpoved in odšel. Jasno: Miran Miranu ni stisnil roke ob slovesu - pa tudi čisto nihče drug ne!
Kako reči temu početju? Uredniška politika? Pristranost novinarja, ki "napada" župana, občino ipd? Več razlag je. Isti šef mi je nekoč po njegovem obisku v Kranju v okviru projekta kjer je sodelovala občina, prvič rekel o nezadovoljstvu župana z mojim pisanjem in o res svinjskih (nedokazanih, lažnivih, nizkotnih) obtožbah na moj račun, ki da jih je slišal. Nisem mogel verjeti, da županu ni zabrusil kake krepke in odšel s takega "brifinga" o njegovem novinarju. Nasprotno: predlagal mi je intervju z županom.....
Kot zapisano: so dejanja, ki bi jih vsakdo raje pozabil. Jaz o tem upam javno pisati vsaj zdaj. Mi je lažje? Ne vem. Vem pa, da mi ni žal, da ob slovesu nisem nikomur segel v roko.