Roko na srce: nikdar ni bil "kralj ljudskih src". Kot - na primer - tudi Tina ne. Še manj je bil všečen zaradi kakšne samovolje ali samo - volje. Ni bil v kategoriji Mišice ipd. kar je logično: ni (še) zablestel. Verjetno mu bodo še po forumih na spletu očitali, da je "izdajalec" ipd. kar se je dalo brati v teh dneh.
A svetovni prvak ne more biti vsak. Povsod je težko, najtežje pa doma. Ko vsi želijo, samo ti pa to moraš. In še težje je, če to počneš v športu kjer nisi odvisen od sebe ampak... pa saj ni vceč važno! Se spomnite smučarja Bojana, ki je pred odločilnimi nastopi stiskal palice....kako je že bilo na "domačih olimpijskih igrah" tam doli pri bivših bratih? Podobnih zgodb je nešteto in sveža je tista izpod košev, ko francoski orjak onemogoči zmago, kolajno....
Slovenski šport premore ogromno junakinj in junakov, a zmagovalci so posebne vrste ljudje. To so tisti, ki nosijo na ramenih breme, ki ga ni mogoče opisati. Še sami ga težko. Ko skočijo, zadenejo gol, dosežejo cilj in zmagajo - breme pade dol. Potem so kajpak junaki, idoli in še kaj.
Fant, ki ni bil nikdar ljubljenec množic pod Poncami ipd., je danes dokazal in pokazal, kaj pomeni "danes in tukaj" in - morda - nikoli več! Zato ga cenim, zato ga spoštujem. A nikdar ne bom tisti, ki tepta v blato, ko nekomu ne gre in kuje v zvezde, ko vsi norijo...
Najprej skoči in potem reci hop!? Kolikokrat smo slovenski navijači (tudi kavčarji, če hočete) imeli dolge nosove, ko se je nekdo ustavil tik pod vrhom. Zmeraj so nas navduševali "trpini": tekačica, ki nerazumljivo pade v luknjo in v bolečinah osvoji kolajno na zimskih igrah je zaščitni znak za to!
Morammo prenehati s slovenceljskim svetoboljem ob porazih. Kajti za sam vrh je treba imeti ...no, saj veste, kaj. Kako dober občutek je, da to nekdo (namesto nas ali za nas ali zaradi nas) ima. In zmaga.
Planica je danes rešena. Kdo je za to kriv? Tisti, ki je zmagal. Kajti zmagovalci želimo biti vsi. On to je.