Hudi notranji dvoboji se bijejo v vsakem, ki skuša povezati ali ločiti čustva od razuma. Pametni bodo povedali, da se tega ne da storiti, filozofi bodo imeli svoje teorije. Sam sem se zalotil mnogokrat, da sem prisiljen vsaj poskusiti: srce je hotelo eno, glava pa drugo. Odločal sem se kot sem pač vedel in znal in zmogel, ne vedno z dobrimi posledicami.

Čeprav bi ljudje za politiko in politike morali posebej skrbno uporabljati srce in glavo, je paradoks v tem, da oni in one računajo na vse: na naša srca in naše glave. Ker potrebujejo oboje za svoj obstoj, za modus vivendi v politiki. In politika je kurba, pravijo. In je tudi umetnost možnega. In še marsikaj.

Oprostite, če bom komu prizadel čustva ali razum: našega predsednika nisem nikoli maral. Kaj pomeni - marati koga, dejansko ni definicije. Ob njem mi je bilo nelagodno, ker sem neprestano mislil, da sem v "špasteatru" kjer sicer nisem nikdar bil, a si to tako predstavljam. Do bolečine prignana poza vbrez vsebine, to je bil tudi moj vtis. Ta naučena izumetničena retorika, ta glas pomirjanja in božje modrosti - ja, pri njem nisem imel občutka, da je človek "iz mesa in krvi". Da je razumen pa nisem nikdar dvomil: to ga je vp olitiki pripeljalo do vrha stopnišča od koder je žalostno dojemal, da bo treba po stopnicah tudi dol in se bo to zgodilo kmalu.

Nelagodje ob izdelku rdeče buržoazije (tisti, ki so v vseh režimih ipd. splavali na vrh, bili pri koritu, znali povedati množici kar je pač želela slišati...) je zame dokaz, da sem sposoben kot človek levih načel postaviti mejo in ločnico med politiko, ki naj bi ta načela predstavljala in samim seboj. Ki imam prav tako rad vse materialno udobje, ki skušam streči svojemu egu, ki sem poln napak, ki me ne morejo postavljati na piedestal oziroma - stopnišče.

Je takih predsednikov konec? Ne vem. Samo všečen in samovšečen lik z maziljenim pristopom, z naučeno hojo despota in z nasmeškom klošarja, ko mu daš evro, ni bil nikdar po mojem okusu. Pa tega ne mislim politično, povsem osebno in človeško bom tega osladnega človeka pozabil takoj. Ne zato, ker ne bi imel dobrih potez, dejanj, hvalevrednih dosežkov. SAMO IN ZGOLJ ZATO, KER SEM IMEL IN IMAM IN BOM IMEL OBČUTEK, DA JE PREDSEDNIK ZASE, SEBI IN ZGOLJ SEBI. MI SMO SAMO KULISA ZA PLOSKANJE, OBČUDOVANJE, ČAŠČENJE. PRIZNAM: MNOGE JE DO KONCA VLEKEL ZA NOSOVE, MENE NIKOLI. Z NJEGOVIM ODHODOM V ZGODOVINO SI ŽELIM ČLOVEKA IZ MESA IN KRVI Z NAPAKAMI IN ZLAST Z RAZUMOM IN SRCEM. KI NE BO VEDNO SAMO VŠEČEN/VŠEČNA....

Sem čudak? Se zaletavam v nekoga, ki mu ne sežem do kolen? Se izživljam nad avtoriteto, da meni morda malo zraste ego? Mogoče. Zakaj sem vse to napisal?

KER STA MI TAKO VELEVALA SRCE IN GLAVA - RAZUM IN ČUSTVA!

Miran Šubic, ki ne mara narcisoidnih ljudi....morda zato, ker sem sam...? Kdo ve....