Mešan občutek: pritisneš "pošlji" in te dejansko ni več. V klubu kjer si bil vsaj petnajst let in v športu kjer si bil tri desetletja. Konec, rdeči karton. Potem leta 2023 skleneš, da si vse to in še kaj zasluži zapis. Oseben, jasno. In zopet ne veš, ali je prav in dobro in...Če bi to človek vedel, bi ne naredil nikoli ničesar narobe. Jaz sem.
V vrsti stojijo Messi pa Zidane pa Ancelotti pa Kaka pa...kdo bi jih vse naštel! Katanec, Popivoda, Ameršek, Oblak, Pavlin, Zahovič so zraven. Pa Zavrl(i), Elsner(ji), Čeferin in Ilešič in Frantar in ...mnoge sem pozabil, prezrl.
A meni so neskončno blizu tudi Stane Kodele, Andrej Jerman, Andrej Kodele, Marjan Pucelj, Slavko Juršak pa seveda Brane Završnik, Pavle Potrata, Bogdan Razdrh....da o legendarnem Čanču ne pišem...Primskovo, Kokrški log (Pičmanova vila) in pa potka pri domači hiši in gozdič Topšol ob Kokri. Srečo Habuš, Stane Nabrnik, pokojna Bojana (Nabrnik, Košnik) in seveda Vili Beguš pa Matjaž Rogelj, Darko Čeferin in še veliko tistih, ki smo si delili otroštvo ob žogi.
Ko sem leta 2011 po točno štirih desetletjih "zavedanja nogometa v meni in mene v nogometu" pritisnil "pošlji" na naslov NK Triglav, sem bil preteklost: bivši predsednik, bivši direktor, bivši funkcionar, bivši trener, bivši sodnik, bivši igralec. To sem še zdaj, a skriboman v meni hoče, da napišem, kako je bilo.
Pravljice se začnejo "nekoč je bil....". Moja tudi: nekoč je bila usnjena, stara, obrabljena žoga. A takrat je imela poleg zunanjega tudi notranji, gumijast del. Zunanji se je trgal, notranji je počil. Če je počila duša v žogi, ni bilo nogometa. Moja žoga je še vedno taka kot prej. Ima dušo.
PREBERITE, ČE HOČETE. NEKAJ LAHKO OBLJUBIM: IZPOLNIL BOM DOLG DO SEBE. IN ŽE ZDAJ OPRAVIČILO, ČE BOM KAJ PO SVOJE OBRNIL. TAK PAČ SEM (BIL) OD NEKDAJ....IN DANES PRISEGAM NASLEDNJE: NITI SEKUNDE TRAJANJA Z EDINIMI PREDMETOM, KI IMA DUŠO, NE BI SPREMENIL. VSE LEPO, PRELEPO IN VSE OSTALO VZAMEM ZA SVOJE. LAHKO Z ZAPISI NA TRMA.SI VZAMETE DELČEK TEGA TUDI VI. NIKOGAR NE SILIM, BOM PA VESEL.
Miran Šubic
