Krogle in odlikovanja vedno zadenejo napačne. Tako pravijo vojaki. V Kranju smo zopet nagrajevali in še bomo. Zaslužnim vse priznanje. Če zanemarimo nagrade kjer prednjačijo gasilci in krajevni funkacionarji, se tistih bolj žlahtnih lahko dotaknem. Predvsem zato, ker prvi stavek velja tudi drugje in v vseh časih. Zato tale zapis ni noben pritisk ali še manj subjektivna prošnja, volja. Nastal je brez dovoljenja mojega profesorja Franceta Pibernika, ki ga srečujem na ulicah Kranja in ga poznam kot učitelja iz gimnazijskih klopi. Pustimo ob strani, kako so ga iz kranjske Gimnazije umazano odslovili, kako so se dijaki borili, da bi bil še z njimi... to je druga zgodba.
Prva pa je, da je France Pibernik kulturnik. Žlahtni kulturnik. Sloveniji in Slovencem je odkril zamolčane pesnike kot je France Balantič. Niste slišali? Logično - je bil na napačni strani zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci. A ni jih malo, ki trdijo, da je za Prešernom kmalu prav Balantič v vrstnem redu pesnikov, ki so žlahtnili slovensko besedo. France Pibernik ga je v času osamosvojitve predstavil. In to ni vse - antalogija zdomskih pesnikov je prav tako vsaj v literaturi nekaj posebnega. Profesor Pibernik pa je tudi pesnik. In je mislec in je človek, ki je Kranju mnogo dal. Smo se ga spomnili? Mu je Kranj kaj vrnil? Ali pa je bilo "darilo" to, da so ga poniglavo upokojili? Naj mi oprosti moj profesor, zagotovo bi bil proti temu, da se ga takole "reklamira". Posebej zato, ker je vse svoje življenje delal in ustvarjal za druge v tišini, ki je lastna tistim, ki nagrade ne iščejo v kulturnih dvoranah, ampak v sebi. Hvala, gospod profesor, in oprostite.
Povabljeni, pozabljeni Kranjčani. Ko je umrl režiser Boštjan Hladnik, je bil čas, da se mu Kranj pokloni. Ker je bil umetnik, ker je bil tako samosvoj in obenem poseben, da še danes čakamo, da pride lev in še danes pojemo v dežju. Ob koncu življenjske poti se je rad vračal v Kranj, mogoče ga je bilo srečati in se nasmehniti kuštravi frizuri in...Ampak: režiser Boštjan Hladnik je kultna oseba slovenske filmske zgodovine. Ustvarjalec. Genij? Kakor za koga, poseben nedvomno. Pa smo ga - kje drugje - kot v domačem mestu prezrli in pozabili.
29 let je v Prešernovem gaju govoril profesor Franc Drolc. Letos ne več. Jasno: čas gre naprej, za vse in za vsakogar. Ampak, morda bi bilo lepo, če bi ga 30-tič povabili, da simbolno preda besedo drugim. Da na tak način rečemo hvala tudi njemu. Včasih je tako prekleto pomembno, če znamo nekje iz dna svojega žepa (nikar srca) potegniti eno besedo. Eno lepo misel.