Če letno napišeš 200 in več tekstov, bo desetina slabih in od tega desetina zagotovo krivičnih, napačnih. Tako kot kovač, ki kuje podkve, tudi novinar dela napake. Jalova tolažba za tiste, ki so žrtve tega, priznam. Obenem pa vendarle vsaj odmik od tistega, čemur se reče "nedotakljivost". To je namreč ena od bolezni žurnalizma (za njo zbolijo še prej državni funkcionarji, policisti, uradniki...), ki jo lahko strneš v tale stavek:" Jaz lahko vse, ko se boš pa ti mene lotil, boš videl (medijskega) hudiča!"

V teh dneh ljudje brusijo jezike o Primožu. Ne prvič, ne zadnjič. Je pač bil in je še vedno znan, javna oseba. Tu ni kaj dodati, ampak so meje. Take preproste, človeške. Ne tiste, ki jih odrejajo predpisi in zakoni kjer je vedno v slabšem položaju tisti, ki išče pravico. Zato je stiska človeka, ki dojame, da je zasebno življenje postalo javno, toliko večja. Mnogim nikdar doumljiva.

Naredil sem ogromno napak kot novinar, celo častno razsodišče (o njem imam sicer tako mnenje kot o našem cehu) me je vzelo na piko in se nisem branil. Čeprav večkrat zagotovo česa kriv, sem bil v tistem primeru nedolžen. Žrtev prevare znotraj žurnalizma, kot se temu reče. Podstavil sem ime in priimek in hrbet in zdržal. Z enim stavkom: "Če si ti toliko ljudi javnosti izpostavil, zdaj požri tole sam!" In sem.

Javnosti izpostavljeni ljudje so plen novinarjev in novinarstva in ni jih malo, ki v tem mazohistično uživajo in vsak dan listajo rumeni tisk, če se jih je kdo spomnil. Toda to ne pomeni, da je treba ljudi kot je v tem primeru Primož Peterka, enačiti z vsemi drugimi in jim vzeti zadnjo trohico zasebnosti. Konec koncev sploh ne gre za Primoža, gre za družino, otroke.

Vse to sem zapisal, ker mi je celo kot novinarju preprosto slabo od slaboumja, ki ga ponujamo javnosti. Od oddaj kjer je merilo gledanost ali medijev kjer je poslušanost in branost edini zakon - ostalo naj vse crkne, če hoče. In se je nacionalni zabavljač odločil (na primer) za "duhovito akcijo" kjer naj bi ljudje na Komno nosili televizorje!? Ali je nor on, ali je nor tisti, ki mu je tak "štos" dovolil, ali so nori tisti, ki mu bodo nasedli, je edino vprašanje. Fanta je preprosto odneslo, začutil je, da smešenje Zokija in ostalih ni dovolj, treba je naprej. Prepričan je, da je dovolj znan, priljubljen, poslušan, da bodo ljudje jutri jedli lasten...oprostite ... če bo on tako ukazal na radijskih valovih.

Grdo bi bilo, če bi se sam skušal zdaj distancirati od tega kar mi daje kruh. Zato ob vsej tej umazaniji medijske slovenske scene lahko zapišem čisto preprosto: "Primož, nisva sorodnika, nisva prijatelja, ampak - drži se!" In mi je lažje.