Dražgoše so dogodek. Tam odmevajo "Hej brigade..." in tam se zberejo mnogi, ki si rdečo zvezdo še vedno pripnejo kot simbol boja in zmage. Resda pred sedmimi desetletji, pa kaj! Tdu Grki slavijo Termopile in Waterloo je zgodovinski kraj zaradi bitke. Pa se ni treba s tujci primerjati, bodimo sami enkrat nase ponosni.
Kako boš ponosen, ko pa so partizanski odpor Nemcem plačali z življenji mnogi domačini? Res je, ni treba zatiskati oči bo tem čeprav smo jih dolgo. Tudi to je žrtev slovenskega naroda za svobodo. Ni edina, je pa izredno simbolična: kdo se je znesel nad civilisti? Tista vojska, ki ji danes posredno ploskajo še vedno živeči domači izdajalci. Kamor štejem vse, ki nočejo ne razumeti, ne sprejeti, da smo obstali zaradi Dražgoš in ne zaradi tegale...
Dražgoše niso "obvezne" čeprav - to je treba priznati - so bile v času socializma in bivše države skoraj tako razumljene. Zato tja pridejo tisoči tistih, ki jim ideologija ni v ospredju, slovenski boj za svobodo pa je tisti skupni imenovalec tudi za Dražgoše. Sam sem vedno to tako razumel in nimam nič proti, če kdo to jemlje drugače. Toda poskusi (tudi skoraj uradni, zlasti pa medijski...) Dražgoše izničiti oziroma "prepovedati" dokazujejo prastrah poraženih v tistem času: naredijo vse, da bi zgodovino spremenili, popravili in zgoraj povzeto prisego okupatorju spremenili v boj, ki ga niso nikdar bojevali.
Naši otroci gredo (ali ne gredo) v Dražgoše danes, ker je to družinska tradicija in ker so radi na svežem zraku, v hribih. Mnogi govorcev in govorov niti ne poslušajo. Letos bo govor slišan, ker je to uvod v leto odločitev. K sreči ne bodo sprejete s puškami kot nekoč v Dražgošah, ampak na volitvah.
Sam sem ponosen na zastave zmage. In na Dražgoše. In na naše boje za to, da smo. "Hej brigade...."!
