Vedno sem in bom ločil službo in družbo. Pozdravim in odzdravim slehernemu, tudi svojim "sovražnikom". Kavo spijem s komurkoli kadarkoli kjerkoli. Dokler bo temu tako, sem neizmerno močan v enem početju in lastnosti: ločim službo in družbo. Pa saj dejansko nisem več v službi, v družbi pa sem rad vedno.

Recimo, da je nekdo pristopil k moji mizi, ves prijazen in vesel. Kar me vedno spravi v dobro voljo, ker sem potem prepričan, da je to dobro dejanje. Posebej, če gre za znanega človeka s katerim sva pila kavice, a je tudi že sedel za mojo mizo. Lepo. In mi reče, da "morava" na kavo in opredeli čas in .... Potem čas mine in lepega dne doživim, da ne smem na nek dogodek v mojem mestu. Za ta dogodek dajem svoj davkoplačevalski denar, a k dolgi mizi odlične hrane ne smem. Še več: ne smem v njeno bližino. In še: sem "kaznovan", ker delam (poslovno?) škodo!? Takrat se spomnim, da kavo strežejo po obroku, takrat posebno dobro dene. In ker ni bilo glavnega obroka, je logično, da ni bilo tudi tiste (z rokovnikom določene in potrjene) kave. Zaporedje je logično in pravilno in ima vzrok in posledico in še vse okoli tega.

Če me nekdo vabi na kavo in potem pozabi, ne zamerim. Sam sem tako zagotovo velikokrat ravnal, a se trudim, da ne bi. A zelo redko se mi zgodi, da bi koga vabil na kavo, potem pa mu - na primer - odtegnil kaj drugega. Tako ravnanje je pač med ljudmi povezano z vprašanjem: zakaj?

Pisal sem in pišem o ljudeh, ki jih osebno poznam - oni pa mene. Ni prijetno in ni bilo prijetno in ne bo prijetno - ali pa obratno: bilo je pravo zadovoljstvo, ko sem poklic združil s tem, da sem pisal kot najbolje znam o dobrih ljudeh ali dobrih dejanjih. A pogledati ljudem v oči potem, ko si pisal ostro o njihovem početju, ni lahko. Še manj je lahko priznati, da si se tudi zmotil. Trdim, da oboje zmorem že dolgo.

Prijateljstvo je daleč nad tem. Je nekaj, kar je olupljeno vsega ostalega. Je esenca človeškega občutja brez navlake, kdo je kdo. Koliko je pomemben in kaj ima in kaj predstavlja. Zato vsak teden pijem kavo na istem mestu in ob isti uri s prijateljem. Leta in leta dolgo. In potem greva velikokrat na kosilo za nadaljevanje klepeta o vsem in ničemer. No, pri nama je vseeno: kava pred ali po obroku je kava med prijateljema.

Kave, ki jih nisem spil pa lahko sledijo tudi temu, da si obroka nisem zaslužil. A vsaka kava, tudi tista nikdar nalita, govori.....in pove vse o ljudeh s katerimi jo (ne) popijem.......

Miran Šubic, ki sem kavopivec, ker z njo dobim v skodelici skoraj vedno dober občutek. Včasih pa to izostane kot kava, ki je bila samo fraza, puhlica, ništrc....Tudi take je treba popiti po svoje. Jaz jih.