Vsi smo na odru. Oder je tudi v čumnati tik Prešernove hiše kjer je gledališče. Ali vsaj tisto, kar je uspel o odru,teatru in še čem domisliti Bojan Bešter, ki preprosto živi gledališče. Za pest evrov, lahko rečemo. Ki pa so v tej zgodbi nepomembni kar se zgodi redko. Streljaj dalje je veliko gledališče, ki ga plačujemo v tem slogu. Tam so umetniki, Bojan pa je samo igralec in kranjski Prešeren. V tistem gledališču vladajo ljudje, ki so lastniki kulture. Kranjske, kajpak. Zato kot v igri domin podirajo in postavljajo predstve. Ugovor proti početju ni mogoč: politika in država in občina in zoprni novinar naj gredo proč od umetnikov. Ki že vedo. Ki odločajo. Ki ustvarjajo. Pa mir in tišina, drugače je to napad na umetnost. Ki je avtonomna.

Tako živita dva teatra v Prešernovem mestu kjer en zavod za kulturo požre stotisoče evrov, drugi pa je nekaj metrov stran in počenja enako. In imamo še nekaj podobnih ustanov, ki si lastijo kulturo. Ki so tu in zdaj in jih ni mogoče premakniti. Ali ni perverzno, da vse to mi plačujemo in smo tiho? Da sploh ne vemo, kako se ti ljudje gredo kulturo in kako to nam zaračunajo? Res je. Trma bo v prihodnjih dneh o tem objavila zgodbo, ki te res zgrozi. In potrdila ugrabitev kulture vsem na očeh.

Obisk pri Bojnu Beštru ni samo srečanje s Prešernom, ki bi moral biti v vsakem mestu povzdignjen v simbol mesta. Je tudi srečanje s človekom, ki je v svojem svetu odkril sebe in drugi njega. Ne, nočemo idealizirati nikogar in še manj njegovo delovanje proglasiti za "pravilno" in koga drugega za "napačnega". Naravnost sramotno pa je, kako v Kranju tisoče in tisoče evrov za kulturo porabimo brez nadzora. Oziroma tudi po nadzoru le molčimo. Ker je ukrep ob tem nekaj kar ljudem ni všeč. Politika pa je rada vsem všeč. Ali vsaj večini, ki potem izglasuje...

Obisk pri Bojanu Beštru je streznitev o tem, kaj je lahko zadovoljstvo in sreča. Ne more si vsak med nami narediti mikrokozmosa kjer deluje, a je treba vse to in take ljudi morda vendarle bolj ceniti kot Kranj zmore. Zdaj bi delali park slovenski himni, nekega Prešerna našega časa pa puščamo ob strani: saj je eksot, posebnež, bo že kako...

Trma je medij, ki odpira nove teme, piše nova poglavja zgodb okoli nas. Hudiča, kaj ni Kranj nekoč pravega Prešerna imel za razuzdanca in ga zdaj slavimo? Je potem prav, da nas sodobni "utelešeni" Prešeren, ki je dejansko eden izmed nas, ne gane ? Kot nas ne gane, ko v njegovem in našem Prešernovem mestu umetniki prečrtajo predstavo drugega umetnika kar tako. Oziroma: ker so si umetnost prisvojili s sodbo o njej, presojo o njej.

Bojan Bešter je Prešeren in kar je še lepše - prešeren. Kljub temu, da prižge sveče v svojih prostorih, ki niso njegovi. On že zdavnaj ve, kako je, če zadnji ugasne luč...