Brez besed!?

Ko sem nekoč bil glas Vala 202, so me naučili, da tišine na radiu ni. Ko nastane, je to dokaz, da je nekdo ostal brez besed. Brez sramu in samohvale povem: to se meni ni zgodilo.

Danes sem bil brez besed. Najprej sem bil prepričan, da se nekdo igra igrice, ki jih kot "spletno in računalniško polpismen" ne znam razvozlati. Nato sem dobil potrdilo: števec klikov na Trma.si je beležil pravilno. 64 000krat ste ali so pritisnili, da so nam dali priznanje, ki mu ni para. Kaj je bil vzrok, me ne zanima. Kdo je to storil, mi je vseeno. Zakaj se je to zgodilo, ugibam.

Bom pa ponazoril to z - besedami. Pred kratkim sem bil soočen z zgodbo, ki je knjiga. Pripoved o življenju ljudi, preprostih ljudi, deprivilegiranih ljudi je bila to. Nisem mogel verjeti, da se nekomo lahko vse to zgodi in da nikdar ne odneha. Vsega je bilo v tej zgodbi, največ solz, ki niso bile izjokane, a človeku obležijo na duši kot utež. Ko sem poslušal, kaj lahko nekdo doživi, kako se mu odvija življenje in kaj mu lahko storijo soljudje v obliki države, ustanov in podobno, sem dojel: take zgodbe me prepričajo, da vse ne bo nikdar povedano. Ker se neprestano dogajajo med nami zgodbe ljudi, ki nikdar ne pridejo na prve strani.

Morda je usoda hotela, da to poslušam preden se je zgodil "Trmin izbruh", ki mu ni para od začetka koncem leta 2011. Morda je bila to nagrada ali pa opomin, da je dovolj. Da je treba prenehati in zapisati svoje in drugih zgodbe drugače. Še ugibam, še dvomim, še tuhtam. Sem človeško brez besed, a novinarsko nisem nikoli: imam se za skribomana in včasih mi ni tuja logoreja. Beseda mi pomeni dejansko beg v okolje kjer jo spoznavam, dojemam, ne razumem, sprejemam, zavračam. Vsaka beseda je del trme - moje, osebne.

Rad bi sporočil sam sebi in slehernemu bralcu, da je trmarjenje dejansko odrešitev. Če bi ne smel več iskati inzapisati ali izreči besed, bi bil mrtev. In besede so kot vse v življenju okoli nas: lepe in grde, krute in mile, pogumne in strahopetne. Vedno pa so nekoga last, vedno jih nekdo izreče in zapiše.

Zato je dvom o tem, ali prenehati dejansko lažen. Treba je samo poslušati. In slišati. Kaj? Besede v meni. Potem ni strahu in ni konca.

Miran Šubic, ki jemljem besede kot ljudi...take kot so!