Danes sem bral izvod časopisa, ki je star dva dni. V času, ko je dve sekundi stara novica že "preteklost", sem časopis, ki sem ga pisal štiri desetletja dobil z dvodnevno zamudo. Prej sem bil obveščen, da zopet Dnevnik raznaša pismonoša. Ki v mojo vas v soboto ne zahaja. In tako mi sobotni časopis prinese v ponedeljek.

Sam sem bil nekoč kot gimnazijec tudi raznašalec Dnevnika in to je bilo moje srečanje s časopisom. In takratna legendarna odgovorna podružnice Dnevnika v Kranju (zdaj stara preko sto let...) mi je zabičala, da je ključno, da bralec časopis dobi pravočasno....Kdaj je bilo pravočasno takrat in kdaj je zdaj? Če pismonoša ob vseh nalogah pride ob enajstih dopoldne do mojega nabiralnika, je to pravočasno? Zakaj je "izginil" naš raznašalec, ki je razvajenim kot smo bralci, prinesel Dnevnik zgodaj zjutraj ali ponoči?

Ko sem bil novinar, sem se znal oglasiti o vlogi in pomenu novinarjev in o vlogi raznašalcev. Lahko se vsi raztrgajo, če raznašalec "zamoči", bo naročnik prej ali slej odpovedal časopis. Zdaj se lastniki Dnevnika igrajo igro, ki je obsojena na neuspeh. Saj v središču Ljubljane je časopis verjetno pravočasen, v moji vasi pa naj sobotni izvod prebiram v ponedeljek?

Tak odnos do bralca je nevzdržen in kaže na odnos. Ker jih ni malo, ki so že klonili in odpovedali igranje z dostavo časopisa. Pomislite: novinarji si belijo glave s teksti in fotografijami, a vse skupaj je ništrc, ker časopis ne pride do bralca. V letu 2022, ko je na spletu epidemija sporočil, novic, podatkov...!?

Glavnega lastnika nisem nikdar spoznal. Ko je prišel, se ni dosti ukvarjal z "novinarsko rajo", ko sem odšel jaz, mi ni rekel niti "na svidenje", kaj šele "hvala". Ni bil dolžan, da se razumemo. Danes mi - ne več kot zaposlenemu ampak kot bralcu - sporoča, da sem nič vreden. Da sem tako za časom, da mi pošilja časopis z dvodnevno zamudo. Ker ne najde raznašalca, ki bi mi sobotni časopis prinesel v soboto.

Ni mi vseeno za Dnevnik. Sem upokojenec in razmišljam: dokler sem še pri močeh, bi lahko raznašal Dnevnik. Navsezgodaj in pravočasno, kajpak. Saj izkušnje imam... Žalostno, kajne?

Miran Šubic, ki sem bil najprej raznašalec, potem novinar, zdaj sem samo bralec Dnevnika, ki pred mojiomi očmi umira in odmira in izginja in....